Martinšćica je drugo največje mesto na otoku Cresu, ki svoje ime, kot tudi zaliv, dolguje cerkvi sv. Martina, ki stoji iznad morskega zaliva. Martinšćica je relativno mlad kraj na otoku Cresu in se je kot Valun razvila šele, ko so se ljudje s hribov spustili k morju. Vas, ki je prednik Martinšćice je bila na hribu sv. Kristofor. Če jo obiščete, boste našli suhozidna obzidja, ki so obdajali nekdanjo bronastodobno utrdbo.
Razvoj kraja, kot ga poznamo danes, se začne z gradnjo samostana in cerkve sv. Jeronima, ki je bil ustanovljen leta 1479. Na glavnem oltarju preproste cerkve je velika slika beneškega slikarja Baldisserja d'Anne iz leta 1636. Na sliki so prikazani sv. Jeronim, sv. Franjo in sv. Antun Padovanski. V samostanski zbirki hranijo dve zelo zanimivi votivni sliki, ki ju je leta 1759 naslikal Leopold Jandt. Na eni je Šimun Harabalja iz Miholašćice, sosednje vasi, ki kleči pred Materjo božjo in sv. Antunom, na drugi pa Andrija Harabalja, ki kleči pred sveto družino, oba pa sta oblečena v mornarske uniforme.
Poleg cerkve in samostana je tik ob obali tudi grad iz 17. stoletja. Kmalu zatem so se okoli gradu začele graditi hiše, vendar jih ni bilo veliko, do leta 1821 je bilo zgrajenih le okoli dvajset hiš. Pravi vzpon in razvoj Martinšćice se začne ob koncu 19. stoletja, ko se oblikuje kraj, kot ga poznamo danes.