Frančiškanski samostan Cres
Kompleks frančiškanskega samostana se nahaja ob samem starem mestnem jedru. Kot običajno se je tudi ta samostan nahajal izven mestnega obzidja, a je s širjenjem mesta sčasoma postal del širšega mestnega jedra. Samostanski kompleks sestavlja cerkev sv. Frančiška Asiškega z zvonikom, dva samostana, samostanska poslopja ter vrtovi in oljčni nasadi. Nekoč so samostanska zemljišča segala vse do morske obale. Danes je na tem območju ladjedelnica, o nekdanjem samostanskem posestvu pa pričajo stara vrata v zidu ob cesti.
Cerkev sv. Frančiška Asiškega iz 13. stoletja se nahaja ob cesti, zraven pa stoji eden od treh creških zvonikov, zgrajenih v 17. stoletju. Zvonik je prepoznaven po kamnitih glavah, ki simbolizirajo vetrove: postavljene so na straneh sveta, od koder pihajo različni vetrovi, vsaka glava pa ima drugačen izraz obraza, ki simbolizira pomen tega vetra. Blag izraz obraza simbolizira blag veter, oster izraz obraza simbolizira oster veter. V to gotsko cerkev se vstopa skozi renesančni portal z luneto v obliki školjke in frančiškanskim grbom. V cerkvi so lepo izrezljane lesene korske klopi za iz 15. stoletja.
Pod dvema križnikoma je po en velik zbiralnik vode, vodnjaki na sredini pa so služili za vlečenje vode iz vodnjaka z vedrom. Deževnica s streh samostanskega kompleksa, katerih velika površina omogoča obilen dotok vode, teče v zbiralnika. Starejši križnik je nekoliko manjši, novi- zgrajen v 16. stoletju pa se nahaja ob cerkvi sv. Frančiška Asiškega - in se poleti spremeni v glasbeni oder na prostem. Ob novem križniku je samostanski muzej, v katerem so shranjene sakralne umetnine, svilena mašna ruha in obredni predmeti. Med zelo dobro ohranjenimi lesenimi skulpturami iz 15. in 17. stoletja se nahaja tudi edina podpisana lesena skulptura na otočju: "Madona z otrokom", ki jo je okoli leta 1470 izdelal Andrea da Murano. Muzej hrani tudi primerek t.i. »Senjskega misala« (polni naslov „Misal po zakonu Rimskoga dvora“), inkunabule, natisnjene leta 1494 v glagoliški tiskarni v Senju. "Senjski misal" je tudi prva knjiga, natisnjena v Evropi v jeziku, ki ni latinski (ampak starohrvaški) in v pisavi, ki ni latinica (ampak glagolica). Do danes so se ohranili le trije primerki, ki jih hranijo v Budimpešti, Sankt Peterburgu in Cresu.
Samostanske stavbe so delno namenjene redovnikom (samostan), drugi del pa je preurejen v nastanitvene zmogljivosti.