OPG Velčić Loredana
Ljudje na otoku so bili vedno navezani na zemljo. Tako smo tudi mi imeli kos vrta in nekaj sadnih dreves, ki smo jih podedovali od babice, ki je vse življenje nekaj kopala.
Vse se je začelo leta 2011. Sin je bil brezposeln in se je spomnil, da lahko posadimo sivko. Po naključju smo kupljene sadike posadili šele januarja, na najhladnejši dan v tistem letu. Tla so bila zmrznjena, žvižgala je burja. Pravi amaterji, brez kakršnega koli predznanja, a polni volje. Vse je kazalo, da smo se popolnoma zmotili. Pogosto smo s strahom gledali te majhne, nemočne rastline. A potem se je začelo. Novi poganjki so rasli in rasli. Zdaj jo je bilo treba obrezati, da prvo leto ne bi zacvetela. Kako? Koliko centimetrov? S čim? Brskanje po internetu in po nasvetih gospe Kučić, ki ima destilarno.
Naslednje leto je sivka rasla, rasla in počasi oblikovala bodoče cvetove. Nekega jutra, konec junija, sva se s sinom odpravila na pregled. Pričakal naju je neverjeten prizor. Cvetovi v polnem razcvetu in na stotine metuljev, ki so plapolali naokoli. Fascinanten prizor čiste lepote. Sin je vzkliknil: Uuuuu (zdaj sledi kletvica), iz tega bom napisal diplomo! Tako je naša sivka dobila status navdiha za umetnike. In nastala je "Kmetijska instalacija", diplomsko delo na Akademiji uporabnih umetnosti.
Otroci so odrasli, se odselili, z možem pa sva poleg dela še naprej gojila sivko. In iz leta v leto je ta postajala vse lepša. Že od začetka so me navdušile vse tiste žuželke, ki so se tam naselile. Majhne, velike, drobne, žuželke najrazličnejših barv in vzorcev, ki so se plazile naokoli, skakale, letele ali preprosto le stale na veji ali na cvetu. Vsakič, ko sem tam, si jo najprej ogledam s fotoaparatom in posnamem vsakega novega stanovalca. Prijateljica Vesna še danes pogosto omenja, kako sem jo prisilila, da gre z mano gledat metulje ob 6. uri zjutraj. A ni ji bilo žal. To izkušnjo želim deliti z vsemi.
Naše polje je še posebej lepo, ker se stopničasto razteza po majhnih parcelah v lahkem loku (mi jim rečemo barbakani). Tako cvetoča sivka teče kot reka.
Ko je žetev končana, se zbere družina in prijatelji. Sonce greje in žge, znoj teče, muhe rojijo okoli nas, čebele nam grozijo, zemlja ti vstopa v čevlje, a nič ne more zmotiti tistega veselega vzdušja, polnega omamnega vonja sivke in očarljivih letov metuljev.
Vsako leto organiziramo kak dogodek. Dame v belih oblekah in klobukih so imele čajanko (Lavanda Ladies), Vile Lavandine so se sprehodile po polju oblečene v kreacije iz filcane volne, ki jih je izdelala Vesna, razstava del slikarke Vesne Bakić. Lepi glasovi ženske klape Teha so se prepletli s pesmijo neutrudnih čričkov. Izkušnja za spomin. Imam tudi zbirko fotografij "Tetovaže na lavandi", ki se iz leta v leto dopolnjuje. Kozarec dobrega vina ima poseben čar, ko ga pijemo po malo, ponoči, na polju sivke.
Vesna Jakić iz društva "Ruta" se ukvarja s filcanjem creške volne in je oblikovala skupni spominek "Mirisni privjesak" (cvet iz filcane volne in naše eterično olje). V letu 2019 smo za ta izdelek prejeli nagrado »Hrvatski otočni proizvod«.
Naše polje ni navadno polje. Je prostor druženja, zabave, sprostitve, ustvarjalnosti in ljubezni.